Po vsem telesu gorim
z modrimi plameni

zatikam se ob kamnje moje domišljije
barve rišejo mi dom, iščejo senco
črtam nepotrebne asinhronije
iščem rob, nanj življenje bom gradila
privlačnost prepada, moja obsesija
črnina polna je vzorcev, zgodb, blodenj
ne morem biti gozd brez strahov, čaroben

Bodrila je njeno neslutečo pasliko
po tvojem utrudljivem dotiku teme.
Čutila je le preteklost dražljaja.
Pozabila prihodnost obljubljenega raja.
 

Njeno jutro se v tebi nemo prebudi,
čaka ogenj rdečih dotikov besed.
Krvoločnost nehotenih želja
burka spomin in vizijo suhih oči.

Objokane dvorane,
replavljene tisočkrat,
a le enkrat s solzami tvojimi.

Trenutek smrti.
Občutek razpadanja.
Končno življenje.

Sonce, jaz in ti.
Na cvetočem travniku.
Iščeva pomlad.

Zaprta v sobi mojega pogleda.
Čakam, da odpreš mi okno.
Nočem mrtvo sedeti in pozabiti vstati.
Hočem podreti zidove, začutiti
te najti, v tvojem pogledu leteti.

Sediva. Tvoja glava na moji rami.
Drhteča dlan te boža. Po nežnem zatilju.
Občutek enosti. Nedosegljive sreče.

Nekega dne, stkala bom misli v belo odejo,
prekrila bom polje in mesto veselo,
tisto kjer sva midva, sedela in se lepo imela,
uživala, pozabila na njega in njo,
nič ni hudega, če se ne ve zato.