c

Oblak in Zemlja na obzorju,
zaljubljenca med rdečimi gorami,
kot boginja, ki jo ljubezni žar omami,
ne vidi sonca,
ki izginja v besnečem morju,
tako je stala na obzorju.

naj v jutru ranem
sonce ti v pozdrav
bleščeče se smeji...
naj mala ptica
prhutavih kril
ti mir v misel
ranih uric položi...

Toliko besed,
Ki jih je treba prebrati!

Nenadoma sem postala utrujena.
Na vlaku je prijetno toplo,
A postaja vroče.

Treba je govoriti.
Treba je pisati,
Pa čeprav turistične vodiče.

V praznem popoldnevu
Zveni tudi svetloba,
Odbijajoč se od mladih kostanjevih listov,
Ki po tlakovcih rišejo odtise svojih dlani.

Steklenica je še vedno zaprta,

Zrcalim svoje misli v nebo.
Čutim trepetanje zvezd.
Njihov strah.
Črnina mojih zenic potemni nebo.
Zvezde popadajo na tla.
Potopijo se v morje solz.
Ugasnejo.

Znas da sam te voleodugo
voleo dugo za jedan dan.

Moj prezir do ljudi
Ni skoraj nikoli večji
Kot ob devetih zvečer,