Lepa je, kljub težavam,skrbem in bolezni,
rada me ima, vem da jo še vedno skrbi,
kaj se z menoj in mojo družino godi.
Kadar imam skrbi, se ji potožim
in lažje zdržim, z njenim nasvetom preživim.

Rišem vzorce na zidove mojih vek.
Pozlačene, rdeče, kičaste. Nasičene. Barvne.
Naj se preslikajo na moje mrtve oči.
Da spremenijo mi enobarven pogled.

Snov v misel se razblini,
sam med zvezdami sem, nezaščiten.
Iščem v gosti tej črnini,
smisel pravi, prvobiten. 

Daj ne bodi žalostna,
vem da je res težko,
vem da si edina,
in ne kot vsakdo!

kako naj ti povem to,
ampak neboleče in obenem odkrito,
res močno razjeda me ves čas,
nestrpen sem kot jesenski klas,
začutim tvojo bližino že dan poprej,
in jo čutim še in spet dotlej.

SONETNI VENEC

Zapeti pesem vam želim o kralju,
ki v začetku bil poštenosti je zgled,
tam kjer teče sladko mleko in pa med,
v deželi daljni, v Izraelskem kraju

Sva midva.
Najin potep po vinogradih večno
sladkih grozd
in pogledi, ki si jih namenjava
ob soju dnevne svetlobe,
sonca,
močne, opojne lepote,
žarijo, krasijo nebo in njega oboke,
mavrico in njene loke.

Tudi ti boš stal pred smrtjo
in v grozi boš sopihal
ali spravljen s celim svetom
mirno se ji boš nasmihal.

Na nebu oblak,
me spominja na tebe.
Glej, že dežuje.

Izvabi nasmeh,
naš kuža - kepica dlak,
vsakič, ko kihne.