0
Aha, kje je že to?
A, ja, točno, tam ne!
Eh, sigurno se splača!

Daj tvoje mi peruti, da na njih jaz poletim,
položi mi besedo v usta, da zmotno jaz ne govorim!
Daj mi tvoje zdaj oči, da sama sebe ne slepim,
daj mi tvoje zdaj srce, da popolnoma okamenim.

sebi in vsem odsevom

tako sem se ustrašil ko sem te zagledal
moj jaz v zahmašnih oblekah
na cesti
ne ne gre ne moreš a-a sploh ne

Spet odhajam krvava stran.
Skrila se bom,
skrila pred
radovednimi pogledi.

 
Bila je ljubezen.
Ljubezen na prvi pogled.
Zdaj je samo še

sovraštvo.

Mala, nevidna kepica
brez spomina se rodi.
To sem bila jaz.
Hlastala sem za
mrzlim zrakom,
da mi je skoraj
razneslo pljuča.

Ni več tisto kar je bila.
Prerašča v sovraštvo,
omrtvi mi ude
in ne vidim več jasno.
Kri šprica iz mojih
globokih ran,
možgani ne mislijo več.

V poletnem vetru rože dehte,
sonce greje jih s svojimi žarki...
ko bele, rdeče po svetlobi hrepene,
kot moje srce po tebi.

Kako boli me, ti ne veš,
to kar med nama je, česar ni,
ko brez pozdrava mimo greš,
a s pogledom zažiraš se mi v oči.

Ženska roka nežno boža
vse - od repa do ušes -
dlaka črna, bela koža,
pa še kakšna pika vmes.

Če bila bi solza, ki se v dež spremeni,
ko v višavah se boginje jokajo,
bi na ustnice padla ti,
da bi čutila kako poljubljajo.