Rastemo iz globin
in se dvigamo.
Segmenti statistike,
del mikro nečesa,
ki je sam neznaten drek.

Ne vidim in ne slutim rešitve zastoja misli,
postajam sovražnica lastnih rok.
Kot zapornice se mi zapirajo dlani,
nepovezane s tokovi čustev,
ki podirajo zgrajene mreže čutečih navdihov.

Razstavljam mogoto besed,
prihajam v goščavost predmeta.
Je stvarnost le material,
le uničljiva in minljiva stvar?

Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.

Naj druga ti prinese srečo
če ti je jaz ne smem,
naj druga prežene ti nesrečo
če že hočeš me da grem.

Koža na kožo. Strasten poljub. Par prepotenih teles. Goreče poljubljanje. Sladko sopenje. Telesa se prepletajo, koža se dotika kože tega največjega erotičnega organa. Višje še višje do največjih naslad! Potem.. trzaj in še enkrat umirjeni trzaj.

Iščem pogled,
da bi se v njem utopila.
Duši me površje,
zlaganost kisika.
Kje je globina,
da bi se vanjo spustila?

Bremeni me že osamljena odsotnost žarka sonca,
čeprav sedim na njem, celo upravljam z njim.
Imam popolno jasnino v lastnih rokah,
pa ne zmorem razpršiti vseh temnih oblakov.
Moja spremljajoča sled ima avtomatičen pogon,
pa ne uspem prehoditi dveh zaporednih korakov.

Nasla sva se
na velikih krilih pozelenja.
Treptala sva.
Jokala.
Na koncu spoznala,
da se ljubiva.

Poljub z ocesom,
kot bozanje s peresom.
Majhna cutna rana,
odpelji me, da ne bom vec sama.
Nekje na robu sveta,
stran od mracnega pekla.