1

Vsak mesec slavljena angelska roka
odpira šampanjec pričakovanja
smisla. Iz mene vre rdeč studenec
luščenja prostora za telesce. Človeško
navadnost prekrije občutljiva koža,
še rahlejši ščit.

Tukaj diši po utrujenih ljudeh. Starci so zbrani na robu omišaljskih
hodnikov in se pomenkujejo o ribah, Dalmaciji in Titu. Ne razumem povsem

Tvoje ime
na moji koži
pod mojo kožo
v spominih v prahu
pod posteljo

Sladki končiči z mandeljnim prelivom,
visoki uspehi, mareličen posip.
Grenke brusnice,
zavita nevoščljivost,
samota in minljivost - kaj je slajšega?
Premazi vseh vrst, igrive barve...
Vse samo leze in se širi!

Preveč je misli, ki gredo kot ikre proti ladjam.
Preveč je besed,
ki pihajo žarečo paro
in dušijo še tisti košček zraka, ki uhaja.
Kje naj črpam to žarečo srečo,
ki me bo na kratko napojila,
me ožgala, zaslepila in mi zapela svojo najlepšo melodijo?

temačna klet
vlažna in plesniva
vonj po urinu in človeških iztrebkih
vonj po bljuvanju drobovja
pomešan s smradom starega znoja,

Ogenj iz mojih besed,
podžiganje in prežiganje
že zoglenelih udov
preteklosti in
pozabljenih spominov.
Čutim vonj usahnjenih rož,
ki hlastajo po kisiku.

Rada imam resnico,
kadar ne boli.

Rada imam laž,
kadar mi je
prihranjena bolečina.

Rada imam bolečino,
kadar ne teče kri.

Danes sem srečna. Letim.
Jutri bom jokala. Padam.
Sreča in žalost, letenje in padec.
Danes govorim resnico. Močna.
Jutri bom govorila laži. Krhka.
Resnica in laž, močna in krhka.