Sustigla nas noc u tijelu mjesecine
i sad promatra kako nasa tijela
polagano secu perivojima uzdaha.

Razpel je krila angel ljubezni nad menoj
ves mehak, ves bel,v svojem sijaju je lebdel
videla sem mu pogled,zrl je tam čez...
Smehljal se je čakal je razplet
in jaz, nisem vedela kaj bi,
lahko se kaj takega meni zgodi,
kaj bodo rekli ljudje in ti.

Kot milni mehurček, se dviga tam gor
moja ljubezen,ki prinaša sam bol,
nemo gorje, trpljenje brezup,
kaj naj še rečem, saj me je sam obup…
Pa kje je zdaj to,še včeraj je bilo,
ljubezen veselje, sreča kar tako.

Dotik neba
s konico zenične črnine,
odsev modrine,
brez prehoda,
vse je eno.
Nebo in oko.

Pogled od zunaj.
Raztelešenost trenutka
nizko lebdečega objema časa.
Malikovanje slepote,
gradnja pregrade,
obešanje zastora,
sla po laži,
po prividu.

univerzum razuma
s Kamčatke
aklimatizira
ujedo

oskubljena kokoš

V škatlici iz pečene gline
išče nekdaj izgovorjene besede.
In najde tiste pozabljene.
Raztrešči škatlico ob tla.
V koških gline najde sebe.
In ponovno spregovori.
V iskanju nove besede.

Posušen cvet,
nekdaj rdeče, kričeče barve,
danes črne, bledo črne.
Mrtvih senc.

...in ženska vedno bolj se mi zdi
da prodajaš se
in tvoje telo v izgnanstvo je odšlo
a podaj mi roko, podaj mi rame,da objamem to žalost sveta...

Z bolečino, padci je prežet vsak moj dan, s temo, ki zakrije sonce; z mrežo prevar, z lažmi, zlobnimi pripombami, na vsakem koraku nova past tiči. Ko dan konča se, svoje misli zbrati si želim, a ko v kot se zvlečem, sebi se neznana zdim.