slike glasu odmevajo poglede
brbotanje
brezžično govorjenje
spominov
brezglavo lovljenje očesa
časa ... večnosti

Zažiranje besed v požiralnik
Potreba po bruhanju nesmislov
me sili v še enega.

Zakaj smo jezik ohranili?
Da svoje pesmi bi dobili.

Čez polja polna harmonije
se rima skozi pesmi vije.

V grozi nevedenja in
neslutnega pričakovanja
hiram od neznosne želje
po lastni mizi polni vrednot
obešenih vencev okoli
moje grešne postave
izživljanja nedoživetega

paglavec
nežen in nebogljen
raziskuješ in se igraš
lovim ta za rep
hitiš po mlaki življenja
vse hočeš izkusiti
vse doživeti

ko sonce ni

le oblak
in siva mrena,
ki kali potočka žuborenje
ko sonce ni

Nisem utopljena
v neizgovorjeno
besedo.
Le plavam v njej.
In iščem glas.
Da te izrečem.
Brez besed.

Rodim se.
Zajočem.
Živim.
In poljubim.
Tvoj popek.
Moj svet.

SLADKE SANJE NAJ SE PRIKRADEJO V TVOJE DOMOVANJE.
NAJ V SANJAH DOBRA VILA, KI V SVOJ OBJEM TE BO SKRILA,
TE V MORJE GLOBOKO PONESE IN SREČO TI V ŽEPEK STRESE.
NAJ POVODNI MOŽ TE V MREŽE SVOJE ULOVI,
DA VSAJ TRENUTEK BOM S TEBOJ V VEČNOSTI.