Koliko stoletij že sedi na robu prepada,
pod vrbo žalujko,
kjer globoko spodaj teče hladen potok.

Leto minilo je,
se čas je zasukal,
v naši nevednosti
nas vse je obkljukal.

Koraki pomladi na promenadi
pojejo pesem tiho v polmrak.
Glasba neskladja prši iz ozadja,
modrikasto sonce se staplja v oblak,
poljublja čelo blede neveste.

Ko bom znala izreči
odmerek sugestije neba,
bom znala poslušati
tuje besede, izgovorjene
z mojimi ustnicami
navdiha in pridiha
strešnih podstrešij

Brezna so spet prazna.
Le obljuba spoznanja
temačnih toboganov
v globino moč-virja.
Vira moči. V noči me ni.

Tek je pocetak naseg ulaska u jesen,
tek stidljivo progovara zrela ceznja,
ali u svakoj struni tisine dise proljece
i kao da smo jucer, a ne danas,
zeleni uzdasi trzaju nase zjenice
i nasim ocima neprestano cvjeta miris lipe.

Je lunca zasjala nad našo vasjo
vse tiho in mirno je bilo
le tu in tam se sliši
glas mačke mijav ali psička hov

Sto tisoč besed
prekriva sled,
ki vodi poti,
do tvojih noči.
Sto tisoč laži
srce preživi,
za en sam dotik
tvojih dlani.

"Čuj kolega,maš kaj drobiža?"
se mi hitro bliža
njegova podoba.
Pogledam ga v oči. 
Človek kot mi.
A vsak od njega beži.

Nasmeha več ne pozna.
Ne sočloveka.
In prijatelja zdavnaj več nima
Le ta steklenica vina,
je z njo.
Kot že stokrat noč za nočjo.