Včasih čisto sam,
zavit v prazen dan,
nemo dežne kaplje štejem.
In zaman si grejem,
na ostankih sanj,
ostanek svojega srca.

TRETJIH TISOČ LET

ZA OBLAKI POTONE DAN,
UTRINEK OBSIJE TEMO.
V TEMI SVETLOBA.
V MENI LENOBA.
KAKO SE UPREMO,

Nekaj umira 

Med nama.
Med sklenjenimi prsti
Je našel špranjo
Sibirski anticiklon.

ali obstaja podobnost dveh ljudi...
podobnost dveh poti, ki prelivata se
v soju dveh luči,
ko čas brezmejen, neusmiljen kaže ti pot...
... brezmadežno... pot brezčasja, pot brez poti,
pot skozi lastne misli, brez zmot,
polno veselja, usmiljenja, žalosti, hotenja...

Ko sredi noči zazrem se v nebo,
oblačno in mračno kot moje oko,
se sredi neba, prav tisti hip
utrne zvezda, utrinek, navdih.

Obratna polarnost...

Aura utripa v očesu enosti,
duh riše koncentrične kroge v eter.

Podobe na ogled-
-monotonija ubija.

Čez planjave črne trave,
pod raztrgano nebo,
skozi oblake v višave,
kjer med zvezdami doni
tihi slavospev noči.

črkovanje trubadurske želje
nekje na vekah
razprtih na stežaj

Vstop.

ždeti nebu v obraz
in
trkati na špike zvezd
brez zabojev pod nogami
kar tako - z viška
ponosno kot preluknjan bog