En, dva,
Tri, štiri, pe(d;t)...
reši vseh pregreh...
šest, sedem, (o;v)sem
daje smisel keh...

V večni noči tavam,
z lučjo v roki, vodim
izgubljene duše v noč...

Kot jaz tudi one trpe,
vedo brez mene so izgubljuene
izgubljene še bolj kot sem sam...

Zrak, ki ga je že vsa ta leta postavljal na rob
sedaj nikakor noče v njegova pluća
zameglijo se mu misli in pade...

Odtoči, ko brezbrižno leži na hladnih tleh
Se zave in se nasmehne
še ni konec, še naprej bo bolelo...

Čas je le miselna substanca,
ki prekriva razsodnost dejanj,
katerim služi telo za gibanje

Vrednost energije dane v prosor
se meri po mamini goveji juhi
in prisotnosti točajk

Dosegamo višine vesoljske,
se oddaljujemo v vesoljne daljine
a še vedno nas večina živi v bližini
in smo odaljeni kot planeti,
ki krožijo okoli istega kraja.

Z vsako svojo mislijo,
se potopim v pozabo...
in tam ni več večara,
in tam ni več jutra,
v katera bi človek brezbrižno zijal.

Dramež, jutra v teh očeh
izda pozno noč
v kateri žare misli
v katere prikrade se dan
Pomislim na ....

Doživljam posljedno smtnost...
kateri danes ne postavljam posebnega pomena...
kot nič kolikrat prej...
živel bom...
dokler moja duša ne doživi vsega
in spozna kdo je, in zakaj je ne cenim...

Zivljenju ne dajem nič kaj več smisla, kot ti...
Živim za jutri....
Ker si dajem upanje da bo moj jutri boljši...
Boljši kot je današnji jutri....
Današji jutri je vedno boljši kot včerajšni jutri....
Torej vem da ne tonem....

Vrinem v veter stihe,
ki jih po planini raznaša...
brez doplačila....