Odkar pomni moje srce,
še preden začelo se zavedati je bitja,
nosi v sebi tvoje le ime.

Kot žareč plamen ugaša
Nevidni smisel
V meni se oglaša

na dan zbistri se potok žuboreč,
od želje v sebi ves goreč,
prihaja z mislimi pobit,
saj drevesa več ne cvetijo,
zelene barve so prekrite
s sivo barvo naše ceste,
tebe čaka, da živi, ni te,

Ko gledam zvezde
Vem da nekaj je
Čeprav zares ne vem
Kako je mogoče

Danes sem sanjal tvoj vonj, opojno omamo občutkov, ki me spominjajo, da sem se vedno živ. Všeč mi je bila apatija, ki je zajela moj bit, ko si pronicala skozi moje pore.

Zmeraj se spomim, dni ko si kopala,
Vedno se bom zapomnil dni, ko si me ganla,

Gnala si me, da kopljem, kopljem globje,
da kopljem globje kot so kopali prej...

Globje ko sem kopal vedno bolj sam sem bil,
globje ko sem kopal manj premražen sem bil,

Z bočnim vetrom in hrabro kretnjo,
sem izvedel svoj zmagovalni udarec,

nič koliko obupanih krikov je bilo,
nič koliko obupanih obrazov je bilo,

vse sem presenetil...
In zmagal...

Kosu stekla in nekaj kratkih užitkov,
sem naklonil moj čas, danšnjega večera.
Rajše bi imel negibne slike popisanega papirja!
Tako manj trpi moje ustarjalno življenje,
tam se vsaj pomalo, porajajo nove misli...

Dolga belina,
kot polje v Prekmurju
poprečno zorano.

Na belem črnina,
kot glavnik skozi lase,
kot vojska v pozoru.