Po Prešernu

Erato, sovražim te!
In tvoje čare,
da streš mi srce,
ubiješ misli in spomine vse.

Čutim jo,
moč neznansko,
naprej se prebija,
rušilno moč ima.

Zmečkana rjuha,
polna rosnih, nabreklih zenic.
Rosa njegovega pogleda.
Pada. In padam jaz.
Brez njega.

Tak večer je
da nisem neskončna
Vino ima kiselkast priokus
In veter piha postrani

Realnost me bode v naročje
ki prazno seva
Rdeče in Črno

Spet pišem polno čestitk za novo leto........same lepe želje
in mislim, če že nič ne bo dano, naj vsaj nič ne bo vzeto,
razmišljam, koliko lepih želja sem še lani za naju imela....
sedaj pa tok reke obračam,
skrivaj dež pospravljam v solze in ga brišem
in se trudim, da najlepšo željo zate napišem. 

od ploščate svetlobe skozi jutro oči -
drsim v tik tak dan -
love(č) metuljev besednjaka -
ga ni, ga ni -
bo v slamnato košaro popoldanskega piknika padla hruška -
sok -
sladek sok - cedečih prstov?

V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti

Po kosilu kis kače sik
ki se sonči na skali

Te piči
ko senčiš v senci

Če bi znala,
Bi ostala trdna,
Tudi kadar si
In toliko bolj, kadar te ni.