Sede na travniku,
sva skupaj sedela,
leže na postelji,
sva se ljubila.

Vedela sem,
da vse na svetu je moje,
pa kaj naj s teboj,
če tvoja sem le za eno noč.

Prizadel si moje srce,
ki nikoli več te ne bo ljubilo,
prizadel si moje ime,
ker vsak mi pove,
da sem kurba, ker sem s teboj bila. 

Sama v vetru bledim,
sama v postelji spim,
tebe tu ni več,
odšel si daleč daleč preč.

Ko mislim na minule dni,
pomislim, da mogoče pravi si,
mogoče zapustila sem te,
ker mi drugi pomenil je vse.

Tudi njega sem pustila,
ker sama sem ugotovila,
da pravi si bil le ti,
le kam sedaj ta čas beži? 

Punčka rada velika bi postala,
je mamine salonarje obula,
po hiši v njih hodila,
muci Izi na repek je stopila...
Zamijavka ta uboga živalca...
Jo poboža punčka zala,
ne jokaj, ji reče,
saj nisem to nalašč storila...,
bolečino ti olajšala bom tako,
da mlekca boš dobila
in repek tvoj bom v
mojo odejico zavila...
Čevlje nerodne si sezuje,
svoje čeveljčke obuje...
Noče biti več velika...
odrasli svet ji ni povšeči,
sprehodi njeni pa preveč boleči...

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.

Najprej Ti si mi morila, Samota,
misli neugnane, poprej še zbrane,
a zdaj prepolne so jih tvoje rane,
da jih obliva temna ta slepota!

Ko jaz Orfej bi bil, taka lepota
bi pesmi polnila dela Diane,
ko puščica srno mlado zadane,
ubija, kot ti mi srce, Samota!

Duša naenkrat v stiski se znajde,
ko srce se s telesom družno vdaja,
še um rešitve si prave ne najde.

Čudim in čudim se moči mišljenju
in kratki pameti vseh nas ljudi,
toliko različnih umov na svetu,
a nihče ne obuja duhovnih moči.

Vsi bi telesnost ohranjevali
mu služili slično kot kapele bogu,
namesto da bi kot Jezus enako,
raziskovali pomembnost  vesolja v srcu.