to življenje ni življenje, ki ga hočem
ni življenje, ki ga hočem živeti

vse to je le splet, par prebliskov zlepljenih skupaj
vse to je le kletka iz katere ni izhoda

mračna in temačna je ta kletka v kateri živim
svoj najhujši sovražnik sem...

Nad steklom z rokami lovila je svetlobo,
žarki prerani obljubljali so ji zvestobo...
Potegnila je s prsti po hladni rani njegovega telesa,
rosa na dlani,kaplje, nebesa...
in čas brez kril, čas brez zorenja, 
drsela je roka po njegovih očeh polna hrepenenja.

Daj  roko na srce,
da občutiš kako gorim
od želje po tebi.
Lezi k  meni in poleti z menoj do ozelenelih livad,
do rumenih polj, da naju njihovo tiho
rastje napolni z mogočnostjo plešočega življenja.

V mesečini ujetih trenutkov,podal si mi dlan.
Spokojni dotik tvojih prstov po licu moje sence je razblinil žalost.
S pogledom si mi zarisal obzorje, nedosegljivo, a večno v objemu tvojih rok
z obljubo, da boš takrat... iz mojih težkih dnevov brisal pajčevino,
da boš kakor kamen ti trden in trpežen kadar se bom zlomila,
da  podpreš  moja ramena z svojo duševno močjo,...A VEDNO IN ZMERAJ...

vlak v Perzijo
arabizirajoče preminja oljčnost,
davno preminulo ob perzifikaciji,
vnovič oživljeno
na kamnitem stolpu:
da jo lahko do kosti izkljujejo
ujede.

le še dež le še dež
nad najinimi polji

polna strasti
kopljeva

le še dež

Zakaj se ljudje vzdigujejo?
Zakaj se vedno le upirajo?
Mar po uporu so svobodni?
Kaj je svoboda?

Noč je zrla v naju
z modrimi zenicami
Zaprla sva vrata zraku
Ugasnila luči

Premalo potemnel,
v solariju Pri teti Depri.
Vsake tolko ga obiščem.
Tam v temi ležim
in se cvrem v želji.

Modrice spremenile
so se v bodice.
Naluknjana duša,
počasi prazni se.
Kotaljenja ni,
mah ustavil je srce.