solza, ki jemlje obliko
najinih teles, ko plavava mrtvaka,
navdihuje ločevanje od Ikarusovega
leta, z valovi vodi k navidez vedno istim
skalam (kjer se radost cigarete
s trdoto spaja), govori o poljih,
polnih maka.

Lakomno napenjam mrežo da bi ujel svinčeni krik
tistega ki beži pred propadom duše
tik tak tik tak - čakam nate
ne uideš mi,
v les si se zavrtal črv,
a greh vpije in drevo otresa se,
izdajalec!

Si nežno ljubil me
a strast prikrita
pogledu je ušla
z mladostjo vsa opita 

Ustavi se ti,
ki bereš hipno me,
in bržčas me primerjujoč,
z ostalimi.
Ni drugih, sama sem,
sama naj bom tudi v tvoji zavesti.
Rada bi te prevzela,

Kjer zemlja se neba dotika,
kjer prostrana ravnica se baha,
stika horizont telo in duha.

Pišem oporoko, ker umiram.
Še dih ali dva, zdaj, prav kmalu,
bom le še lastna halucinacija.

Veliko si in vsemogočno,
Enormno, venomer se gibajoče,
Smisel tvoj je jedro sočno,
Otrok si, ki se smeji in joče.
Le kdo bi mogel te doumeti,
Jasno s pogledom te zaobjeti,
Enako vsi smo v tebi ujeti.

Banalnost se mitizira,
odnos se materializira,
um stagnira,
kapital triumfira,
absurd paradira,
realnost umira,
človek pa ne reagira!