Ni te več,
je bilo preveč?
Kaj ti je?
Tako ne gre.

V obraz povej,
ne gre naprej.
Sprta sva,
ti si odšla.

Tukaj sem,
se vrtim.
Jutri grem,
da ključ nazaj dobim.

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Godilo petje ji je, ptičji spev,
kukavičji od gora odmev,
a želi si eno ujeti, uloviti,
žgolečo med njimi prilastiti.

Kovanec banka je izdal,
s podobo generala,
novinarka je zapisala,
bralce s tem razklala.

Januarja je izšla znamka,
na njej njegova slika.
Ker to ni pisalo nikjer,
novica ni kalila mir.

Včasih potiho,
včasih naglas,
compjuter moj pizdim,
se pizdim na vas.

Pesem napišem čez tri strani,
o težkih zadevah kajpak teži,
shranit jo hočem stran obnemi,
pesem se zbriše, nikjer je več ni.

Verjetno na tem kaj tehtnega je,
kot znamenje dalo razumeti bi se,
bom raje kot pisal pesmi moreče
v ljubezni v svetu iskal si sreče!  

Četrt stoletja je minilo,
veliko se je spremenilo.
Ko ded moj je umrl,
svet se mi je podrl.

Na trenutke si želim,
da s teboj spregovorim.
Jaz takrat otrok sem bil,
imel si name velik upliv.

Tvojim zgodbam,
sem rad prisluhnil.
Zdaj ko, sem že zrel,
zanimiv pogovor s teboj bi imel.

Sprašuješ se,
zakaj s teboj ne govorim?
Verjetno zato,
ker se te bojim.
Kadar sva si blizu,
vedno otopim.

Tvoj obraz,
tvoj nasmeh,
tvoja figura,
tvoje oči.
Vse to,
zame je preveč.
Samo zato,
zelo si mi všeč.

Si družabna,
za pogovor prijetna.
Nisi ošabna,
prijetno dišiš.
Zame si popolna.

V deželi na koncu gora,
od velike ravnine pa tja do morja,
tam, kjer so zavistni ljudje doma,
je najlepši košček tega sveta.

Bogati v narečjih,
redki z dvojino,
ponosni na zgodovino,
popolni z zemlepisom.

Knjiga , Trubar, Raščica,
skoki, poleti, Planica,
Primorska, Gorica,
Luka Čeč, Postonjska jama,
Jože Plečnik in Ljubljana.

Na sončni strani,
vsi zavistni,
ljudje zaprti,
vedno sprti.

Pripravljeni pomagati,
ob strani stati,
doma ponosni,
na tujem skromni.

V politiki razdeljeni,
tradicionalno zadržani,
v športu združeni,
zelo pošteni.

S prijatelji sedimo,
z očmi dekletom sledimo,
si misli delimo,
in kakšno zaželimo.

Razpočnica je obrita
in koža napeta,
moderna dekleta,
niso vedno zapeta.

Razuzdane se zdijo,
ko moške lovijo,
njih ne izpustijo,
dokler jih nezadovoljijo.

Slišal sen,
da se ločuješ.
Za nespametne odločitve,
zdaj plačuješ.

Besed nesramnih,
se sramuješ.
Z otrokoma,
v neznano pluješ.
Oporo prijateljev,
potrebuješ.

Nisva prijatelja,
morda nekoč,
sva res bila.
Ne me obiskati,
pred menoj jokati.
Kar je bilo je bilo,
življenje svojo pot je šlo.