Edino nad Sočo si pot prosto imel
Ril skozi nedostopne in ozke si grape
Vedoč da boš Lahe tako do dobra izmel

S tabo
Hočem se ljubiti
Zdaj
Vzemi me ...

S tabo 

v vročici te noči 
strast brezumno se prepleta
v plamenih čisto sva razvneta
v žaru divja vsa gorim

Tako težko praznina v srcu mi leži
tako hudo mi misli begajo v spomin
se puščice zabodle so v srce
in pustile krvave so sledi.

V življenje si moje vstopil 
prelep
z dušo kot sonce
ogrel si moj svet
tvoje srce ujeto držim
nikakor ne gre da ga izpustim

Otresel prah sem z nog. Moj Bog
kaj vse prehodil sem, prepotoval?
Stojim na koncu tu pred templjem tvojim
sprašujem se kaj pravzaprav si dal,
da moje bi življenje zadobilo smisel
čeprav ves čas na bregu stal
sem tam, kjer tebe nikdar ni bilo.

Počasi in nemo
se gladina vode
sprehaja po bregu navzdol.

Košata drevesa
se lesketajo
v odsevu te tišine.

Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.

Vedno potujem.
Tudi kadar sediva
in me gledaš v oči
potujem.

Navlaka iz besed. Nisem ujet
kot mislil sem s početka.
Ko stihi brez presledka rojevani,
rojeni, poslani v svet in spet zgubljeni
mi merili so noč in dan.

Kaj osvetljuje naše sanje
ki se godijo v temi
izza zaprtih oči?
Spomin