Janez išče rešitev,
tam kjer je ni,
želi si vrnitev,
samoumevna se mu zdi.

S svojimi korenjaki,
s poslušnimi vojaki,
na poti k zmagi,
s strumnimi koraki.

Je to kar si želimo,
k čemur strmimo,
je on odrešenik,
za nekatere celo svetnik.

Prijateljem se utrujen zdim,
zelo slabo spim,
sem neprespan,
ker sem zatrepan.

Tega oni ne vedo,
zato pa jih skrbi,
da kaj narobe ni,
ne smem toliko delati.

Pravijo, da sem shujšan,
da slabo izgledam.
Težko resnico jim povem,
zato o tem ne govorim.

Popolna figura,
dolge noge,
zapeljiv nasmeh,
ogenj v očeh.

Elegantno odeta,
kot iz škatljice vzeta,
čari tega dekleta,
v podobi najlepšega cveta.

Tiha in zbrana,
vedno nasmejana,
včasih trmoglava
in svojeglava.

Odklenil srčne sem zaklopke
ženi mojega srca,
odkril sem novo ji svetlobo,
ki ni bila izvor neba.

Zaprta školjka njenega bitja
se sprostiti znala ni,
pomoč ljubezni od samote,
se v njej kot čustvo spremeni.

Prav tiho zlata rosa jutra
cvetu latice miri,
le moj pogled ji gladi lice,
ji v srcu novi čas budi.

Zrel človek,
ki nekaj  zna,
nekaj velja.
Nima prirojenega odpora do dela
in primitivističnega sla.

Ni se mu treba skrivati,
za žigosanimi papirji
in vedno mahati,
s prepisanimi putridli.

Papirnata izobrazba, škoda,
prav vsem je omogočena.
Tudi tistim, ki sposobnost ni jim dana,
logičnega razmišljanja.

Kaj se z nami je zgodilo?
Pred leti je vse dobro zgledalo,
dvajset let nazaj je veliko obetalo,
ljudi je vse to razočaralo.

Bila pričakovanja so velika,
celo morda prevelika,
naša vrla politika,
je vse zafurala.

Kurba je politika,
se sliši Cankarja,
jaz pa brez oklevanja,
stvar je to primitivizma podalpskega.

Da ima, se mi zdi,
naravne sposobnosti,
da dobi,
vse kar si zaželi.

Ko te enkrat omreži,
si povsem brez moči.
Ne moreš se ji upreti,
spon njenih se rešiti.

Bližnji so me opozarjali,
to dekle ni zame.
Nisem se jim dal,
voz v napačno smer gnal.

Gospodarica ima novo jakno,
ponosna zelo je nanjo,
zelo ji je všeč,
zato jo noče sleč.

Ko jo je kupila,
si je obljubila,
da jo bo nosila,
če tudi bi se zmočila.

Všeč družini jakna ni,
to jo sploh ne moti,
vsem želi povedati,
glavno da je meni.

Postavna dekleta,
se z lepakov smeje.
Jaz pa v vročini v avtu,
to na živce mi gre.

Morajo te reklame,
po mestu viset,
kamorkoli pogledam,
lepote žensk cvet.

Veter piha,
oblači se,
Prihaja nevihta,
skrite se.

Krim ima kapo,
to je slabo,
na našem koncu,
deževalo bo.

Res, da je zemlja,
potrebna vode.
A ne maram deževja
in sodnega dne.