do jutra si z objemi risal moje telo.
oblikoval si me v majhno deklico,
ki za življenje rabi le tvojo bližino.
od tvojih poljubov so mi zardela lica...

TI SI MOJA PESEM,
TA TVOJ NEŽNI GLAS,
JE KOT IZ SANJ.
ME PREBUDI IN PRAVI MI,
JAZ SEM TVOJ PRINC IZ SANJ.
SRCE NA POTI HREPENENJA,
JE BIT VSEGA ŽIVLJENJA.

Beli obrisi posušene soli,
spužva sta si objeti silhueti.
Z iztisnjeno sončno dušo vpeti,
dihljaj od morja, na samotni skali.
*
Kadar morje buči, si pena želi,
pokriti vroči telesi zagreti.

Se spušča človek v temne gozdove,
sam raziskuje, s seboj se bori.
Sam se izgublja, vmes nekje dozori
in takrat zazna užitne plodove.
*
Za gobo potrebuješ oko sove,
le na njej rasteš v željene smeri.

Mravljinci prebujajoče se želje.
Drobci stkani so v nevidne nitke.
Drsi pogled, padajo čez obleke.
Skozi lase me vonj tebe popelje.
*
Obožujem te, dehteče veselje.
Rišem po telesu ljubeče slike,

Ko bila sem mala, sem dejala, mama punčko bi rada,za mamo, to bil je šok.Živeli smo brez očeta, a nas bilo je pet otrok. Pa sem jo dobila,bila je iz blaga.Bila je bela v obraz.Oblekico zašila, pobarvala lička pa sem jaz.Lička rdeča, laske iz volne,modre oči,usteca v podkvico, zakaj se ne smeji?

Zrem v človeka, ki se temni noči
v bran postavi.
Ne razumem, zakaj tako pogoltno
nikoli sonca se ne brani.

Ujel se je žarek v tvoje oči,
ko tiho strmela si vame.
V nemirnih pogledih nebeško iskri,
v očeh, ki najlepše so zame.

Ukradel bi ga, kot droben spomin
in varno ga skril v zavetje.
Tako pa ves plah v te oči le strmim,
v njih iščem pomlad in poletje.

Zate jočem.
Ne, raje zame.
Vsekakor ne zaradi tebe.
Pač jočem.
V spomin... opomin?