Obarvala si me,
sivo ptico. 

Izpraznila si mi črnilnik,
da ne pišem več zgodb dežja.

Padam,
čeprav ne smem.
Ne že spet, ne že spet..

Prav se čuti,
a je tako narobe.

Tvoje solze razžro mi moj notri,
da ostane praznota.

Tvoje solze razžro tabulo raso,
da ostane strah.

Iz senc ne vstanem nikoli,
nikdar.

Da ne ostanem izgubljen,
me reši.

Da ostanem živ,
me rani.

Bela bom nevesta. Tvoja.
Čuvala se bom le zate.

Bela bom nevesta.
Nikogaršnja do takrat.

Nocoj me spet povabi.
Ne bom te zavrnila. Kot takrat.
Nocoj naslikaj me v rdeči,
odeni me v barvo strasti,
naj odvržem vsaj za nocoj črnino,
naj vsaj nocoj...
glas mi prekipeva in kipi.

Pravijo, da so pesmi
o drugih, o simpatijah
prehitro minljive.
A o čem naj potem
pišem?

hitijo koraki
smehljajev več ni
se vračajo strahovi
krvavih noči.