Nekje še čaka
toplota kokošnjaka.

Čisto prvi snežinki
ni bilo dano
da si se združila z zemljo.

Prosojna je tančica
v katero se odevaš,
ter besede tvoje
in premiki..
Se kažeš trdno,
brezkompromisno...
"Glej, vendar ne poglej,

zažrl si se v kosti
ne pretakaš se samo po žilah
in tvoj dom ni v moji krvi
čeprav le ta prenaša tvojo sled
v vsak kotiček mojega telesa

V meni je ženska in je otrok.
V odraslem telesu otroški je jok.
So sanje umrle, umrlo je vse.
V brezupu življenja izgubljam se še.
Življenje je igra brez lepih predstav.
Le želje, za slednje močno mi je žal.
Prekrasne, neskončne, da konca jim ni.

Obejmi me ljubezen, podajva si roko. Poljubi me prav nežno, da mi bo toplo. Naj žari ljubezen,

Sestavil sem besede takšne,
ki tvorile so smisel mil,
ujel v njih sem vseh trenutek,
ko vprašaš se zakaj si živ.

Prve drobcene nežne vijolične cvetke,
ki so koncem julija pognale iz gozdnih tal
so bile edine priče,
ko si mi na obrobju gozda plaho dejal:

Stopinje so moje v ljubezni
ko hipnotično zrem ti v oči
slediš lahko le svojemu srcu
in najdeš s prahom pokrite poti.

Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva
stala sem tiho ob vodi
poslušala skrivnostne pripovedi
prisluhnila kaj mi veleva...