Pojej kruh brez namaza
Akvarijske ribice
Te bodo bolj vesele
Écce Homo! zaglukajo
Toda brez solza, brez tekočine
Idolatrija kaosa brez rime
Kako lep se mi zdi zdaj

Besedam ne verjamem več.
Listje je skoraj odpadlo.
Čakam spet sneg na jeziku.
November je patetičen mesec.

Sem jaz in nisem jaz,
lunin je spev,
nevzdržno se bliža,
prebuja se, prebuja,
že tečem, tečem,
tam postojim
in se več ne zbudim.

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo,
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje,
zunaj dežuje
in jočem na glas.

Zapeljivka ognjeno slastna
Goriš ujeta v zubljih
Cediš se oranžno vabljiva
Rojena nimfa zapeljevanja
Valoviš z dlanmi
Plešeš strastno melodijo prstov
Čaraš jo na moje priprte veke

Ko sta otroka šolski prag prestopila, sem se z njima stavčnih ločil učila:
da za vsakim ZAKAJ
je postavljen vprašaj,
da se vsak odgovor zaključi s piko
in da vsaki zapovedi sledi klicaj. 

Grem in ne morem se ustaviti
Nekaj me žene naprej
To je hrepenenje po nečem,
kar sem že davno izgubila
Rada bi, da bi bilo tako kot prej
Vem, da je to nemogoče
Teorija in praksa ne gresta več skupaj

Mrč v antičnem Rimu zasmetil
Sence moljnim elektrodam.

Mergil si opasal meč,
Prebil je zmočni zid besed,
S konico ostro je narisal
Zmezde modre, morske, motne.

Jaz živim tukaj in sedaj,
sem v nasprotju s teboj,
ki vidiš vnaprej marsikaj.
Trpiš preden grem,
a jaz šele ko grem.