(madžarska alegórična zbadljivka)

dva madžara gresta mimo krste
s komólci se pririneta skóz vrste
ko končno prideta do njé
skóči Tépeš ven in pokaže jim zobé.

"Ej Tépeš, néki sipo zabu!
Ves gnar, kisi gaužiu lenna grabu!
Aga nebóš ssabo vzél v grop?"
Tépeš skóči iz truge hop.

Ponu idli somi déte,
da nanjna lépil bita péte.
Kernisem člóuk k psepre piral,
sempač déte tapi ciral.

Bi lóje pridno, nijo kalo,
vsedo konca, déte zalo,
Kosem tapi ciral usta,
pami mulec limpo hrusta.

PISKA, TULI INKRI ČI,
IZU ŠÉSNAM TEČE KRI,
STISNI GAZA VRATČIS MALO,
DABÓ DÉTE PRÉJZA SPALO!

Ži vélne kóčje enpa stir,
že léuje métu hiši mir.
Za klauje ženo ino troke
insi vrgel gana róke.
Tiča namreč, enga skobca,
znjimje šeulo vithu dobca.

Ne bóveč glasno zlobe zganjal,
pa stirbóv hiši mirno sanjal.

Želim.
Trnjevo želim.
Zimsko bela,
ledeno orošena,
mrzlo pričakujoča...
Želim

Črnega vranca jezdim skozi noč,
čez grape temačne
in strme bregove hitiva,
zaspane bogove s topotom budiva...

Po ozkih stezicah,bučečih brzicah
kot blisk skozi zvezdni obok preletiva
da hlad jesenski in v zraku
dišečo zimo dohitiva...
 

Postavil sem stebre na vodi,
po sredini črnih linij sem jim osvetlil stene
in izbrisal horizont.
Ker imam samo to kar sem
in lahko plovem vzporedno,
kakor vsi drugi sinovi. 

Ja, skoraj vsak
globoko v sebi ve,
da Nekaj je.
Ko pa pogleda z očmi razuma,
vse to izrine na rob kontinuuma.

Vdih.
Jedki plin polni pljuča.
Puh.
Oblaček se razblinja v realnosti.
Kadeča palica iluzij v gobcu
te še ne naredi čarovnika.
Vdih.
Klopca v parku pleše s smetnjakom,
nagrobnik mrtvega veterana
poskuša iti zopet v boj.
Izdih.

Poslušaš bitje moje
s tvojo sapo prežrte krvi
naslonjen na moja stegna.

Zagrizem se v tvojo lopatico
Tvoja koža je mehka
Diši po temi
Diši po vojni