Ujet v čelu srpeče mesečine
kriki pojenjajo v prostor
niz tisoče stopnic

nemih tančic črne jasnine…

Odpiraš vrata
prvič kažeš
prostore človeškega zlata
kam skril si jih prej?
Blisk rjavih oči vabi
da položim meča
zavita v svilnate nadkolenke
na tvoja tresoča kolena
pogledaš stran

pol ure.
skope pol ure mu odmeriš za stvarjenje sveta.
on rodi ovco v tem času.
blejajočo.
umazano belo.
nekam ne znajdeta se v mestu.
prečkata cesto pri rdeči.
iztrebke nemarno puščata za sabo.

Spet pojdem tja,
kjer spali so topoli,
ko sva se midva,
mokra vsa od rose,
v mlado jutro prebudila.
Natrgal rož si celo mi naročje,
a vrgel v reko vse, 

ugasne luč
in tema
je temnejša
od teme

za zaprtimi
vrati
se zasliši
svetloba

Kot maska moj obraz
gledam iščem pa ne vidim
in ti? si že slišal zame?
držiš se v zavetju kot tal se oklepa mah
pomahaš mi previdno
da ne bi se razbil
udari! kriči in me potolči!

Male besede preraščajo svoj pomen.
Male besede spreminjajoče v mesojede hrošče.
Po žilah mi lezejo, požirajo mojo kri,
pijejo limfo, počasi,
proti srcu rinejo s svojimi kleščami.
Male besede, nežne besede,
male črte v malih vrstah,
mali zvoki v nizkih tonih.

V noči polni zvezd žarečih
začutil mehkobo njenih sem dlani,
delovale so čarobno kot vesolje,
ki živi iz sebe v svoji večnosti.

V puščici ljubezni krik,bolečine zadoni, ki odmeva v praznini ranjenega, mu srca.ki svoje rane skriva , pred zunanjostjo sveta.