Strehe se bleščijo v popoldanskem soncu,
iz dimnikov pa se vali svetlosiv dim.
V zraku se voha jesen in kar čutiš,
kako ti napolni pljuča.

Nekje v daljavi se vozijo avtomobili,
od tam naprej pa se razprostira polje.
Slišiš lahko veter, ki potuje skozi veje dreves

Vse neskončne poti se nekje končajo.
Nekatere prej, druge kasneje
vendar končajo se vse.
Čarobnost občutka se izgubi v vetru...

Vidiš kako puhti, sežeš za njo
a je ne moreš več ujeti...
Spolzi ti skozi prste in naposled izgine.

strašilo gotskega polja
pomlad stopila celofanske lase

plešast starec si
čas da obesiš jetra na verandi
strpaš spomine v hladilnik

Črna knjiga je v meni
Črna knjiga s črnimi črkami,
rdeče črte in slane solze
in zgodbice o kurbah
in o deklici z drobtinami v dlaneh,
mehkimi drobtinami izgubljenih src.
in pesem o volkulji. Veliki črni volkulji,
ki z mlekom poji noč.

Tisočeri spomini
izgubljeni v dolini,
kjer mesec in zemlja
si krajšata čas.

Kjer žalostno morje
objema oblake,
z rdečimi prsti

Mirno kot kaplje v dežju
nam polzijo dnevi po koži
in na licih puščajo
sledove preteklih pomladi

Drobci izgubljenih iluzij
zarišejo svoje spomine
v hrepeneče srce

Gorje iz srca se preliva
na oči, na telo in papir,
kriči skozi grlo in
ne pušča spati ponoči

Tg4 g2..

Ne najdem oblike, načina

Kriza identitete požira
mojo idilično predstavo
o življenju na tem svetu.

Jutri je včeraj,
dan je šel v maloro,
mi pa še vedno rijemo
z glavo skozi beton.

Že kot otroka me je vleklo
da štejem planke in vagone
in ostalo kar se je vrstilo,
me je rado zaposlilo.

Mladost je nudila radosti
najlepše z dekleti mojih želja
vendar le ena mi je izpolnila
zadovoljstvo in srečo moj'ga srca. 

 Zdaj preštevam skupna leta,
ki so v ogrlico se spremenila,
v kroglicah so najini svetovi,
katere je ljubezen okrog src ovila.

Ne morem brisati besed, ki kot zvon
življenju minljivo pesem poje.
Ne morem brisati besed,
ki opekle so jih palice življenja.
Ne morem brisati besed,
lahko pa svobodo
z okovi črnih zvežem.