Lajež divjakov v noči
je poslal oznanjat luno dnevu.
V šepetu škrtanja pod nogami smo iskali plemena,
zamrznjena v gazi blaznežev.

Povedal rad bi kaj nekoč se je zgodilo :

Stoletje več od tega in noči je že minilo...
Graščak graščaka k sebi v goste je povabil,
Pobral še zadnje od tlačanov na oliko je pozabil,
Kokoši, kravo je rejeno, tlako večjo, slastno, obilno...

kadar sem ptica
mi pusti leteti
kadar sem ptica
mi pusti lebdeti
kadar sem ptica
pusti mi peti

Ognjišče moje duše, ki poje o večnem ja;
uresniči tvoje besede in me zazibaj vase;
tvoja resničnost nikoli ni bila samo tvoja;
skleni svoje roke in mi podari tisto malo sveže krvi, ki jo še premoreš;
lahko te ljubim, ker te moja bližina ne oddalji od mene;
bodi moje jutro in moj večer;

Morda boš jutri zrela, Pesem,
počakaj zdaj še v meni!
Umiri konje, hitri Kočijaž,
ne ženi jih tako v dan rumeni.

Ko jutri bo oblak prekril to bedo,
morda še bolj bo rima onemela...
Utišaj nepremišljeno besedo!

Ko Jaz mi uide čez sanj domovanje,
še preden do konca zatisnem oči,
je dana mi možnost vpogleda, spoznanje,
da brez tebe v meni me skorajda ni.

Ko človek pride do prelomne točke v svojem življenju, se sprašuje kam zdaj. Ali je resnično to kar živim sedaj tisto ali bi naredila še kaj več iz tega.Seveda bom!

Oblak v steklenici.

Bralec pesmi, govorov, novel,
postal sem sonce, moč, nevihta.

Na tramvaju igram kitaro
in starka me opazuje.

Bordel ljubezni.

Kako naj vem kaj se dogaja
pod pokrovom tvoje glave,
si obljubil mi ljubezen,
ker ti množica ugaja?

Se ti vse nejasne sence
izostrijo v mojo sliko?
Nama usojeno življenje
preživeti srečno skupaj?

solzica
solza
z oblaka in z duše
nihče ni dovolj Velik
da bi polovil vse