Hudičevo seme si vame vsadil,
tiho, počasi in nežno si to naredil,
zdaj raste in se širi po mojem telesu,
lepo mu je kot v devetem nebesu.

Luna sanja moje sanje,
vsako noč se pogrezne vanje,
vse je tiho, to mesto spi
in tako nedolžno se mi zdi.

Ničesar mi nisi vzel.
Pesem si mi dal.
In ji pokazal pot
iz mene.
Pesmi, večni vodi.

Ležem vanjo, ko lahko.
Nežno.
Bolje je tako.

Pretresla jo je moč sinjine,
preplavila ji je telo,
ko sonce se je rano vzpelo
v skladu z notranjo željo.

Živela mlada je na vasi
z nekaj starimi ljudmi
ostala sama je med njimi
vsi fantje nekam so odšli.

Steklene sobe
v njih pa smrt.
Iz železnih staj
smrdljiva kri.
Vleče se gnusoba
vse tri dni.

Rad mrcvarim to,
kar preostane
in se izživljam
nad zaključki.

Ne mislim.
Torej me ni.

Iz naše vasi
vodita dve poti.
V sosednje vasi
peljeta obe poti.

Bil sem vajen teh poti
spoznal sem jih na svoji poti.

Zaklali bomo svinjo.
Danes, najkasneje jutri.
Debela je, zrejena in poldrugo leto stara.
Saj ne, da nam je šunke treba
mesa na sploh in pa klobas.
Zaklali bomo svinjo našo,
zato ker kruli prenaglas.

Pegasto dekle,
ki je še včeraj pela
in prosjačila za pest drobiža,
so danes našli mrtvo.
Prebodena je izkrvavela.
Nihče ni slišal
njene krike na pomoč.