Bela luna, zdaj ne gledaš.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.

Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.

edina soba
ki ti je ostala
je ječa

vse ostale
si že prej
zaklenila

pa sebe v edino
in ne moreš ven

Morje je daleč
reka beži,
štirna je prazna,
tolmun ledeni.

V kozarcu je led
je rosa šla v ivje;
od solze le sled -
brzice pa divje.

Jeseni morje ni enako
poletnemu.
Samo občutek neskončnosti
še polzi po gladini.
Poletna utopija
se je utopila
v sebi.

Prebarvana ograja.
Pospravljene črepinje.
Pomita spozka tla.

Zložena vsa posoda.
Gredice prekopane.
Podrast populjena.

Odprta so še vrata,
odstrte žaluzije,
Prižgana žarnica.

Pride čas,
ko je bolje umolknit
oko, vse čute razbistrit.

Ko tišina zavlada,
morda takrat sliši se preveč,
molk veliko pove, je beseda odveč.

ne veš
kako z lahkoto
tvoja ljubezen
me izstrada
bulimično izprazni
in pusti izstradano
ležati v izbljuvkih
oropano hotenja
lakotno
po tvojem bitju
ki omamno

Za to nisi,
za to nisi,
za nekaj gotovo si,
to slutiš,
to v sebi čutiš,
čutiš svoje srce,
ki pelje v pravo smer.

Boginja
le s teboj
komuniciram s
seboj,
rodila si otroka moji
senci,
dvojčka sta odšla,
sedaj sva jaz ti in ti jaz,
eno v enem
zdaj in vekomaj.

Ne delaj bedarij
rotim te,
prosim te,
ljubim te.

Nočem,
nočem,da je moja pesem žalostna.