Poročam:
naletel sem na težave!
Tam so, vprašaji
v peskovniku misli,
ne dajo mi miru,
vodijo me po
starorazumskih poteh -
zdaj sem naplavina.

Kot en oljni flek,
za nikamor in smrdeč.

Ko sem slabe volje,
se je težko pogovarjati.
Vlečem se na
prijetnejše plasti,
a sem pretežak.
Besede ne pridejo
rade iz ust.
Vlečem jih,
a so spolzke.

Pripravljam se na odhod,
na potepanje, ne skrbite,
poslal vam bom
sporočilo v steklenici.
Dolgo me ne bo.
In zbudil se bom
popolnoma drugje.
Tako! Tukaj sem končal.
Pripravljeni? Jaz sem.

Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina je lepa podlaga
za dogajanje v moji sobi,
ki seva skozi okno.

Zaljubitev je zabubitev.
Kdor se zaljubi, se zabubi.
A tudi druge faze ustrezajo
življenju in spomladi
leti naokrog toliko
mladih metuljčkov.

Prosi me, da ti odrežem krila.
Ti megla, ki se vlečeš po stenah.

Moja senca je hrast.
Moja zvezda stalnica
se imenuje vest.
Moje iskanje
delanje stopinj.

Krilat samec sem zdaj,
z mokrimi krili,
komaj da se da leteti z njimi.
Zrak je čist, lahko zbežim,
vedno bi lahko,
tudi čakal na veter,
pa ne morem.
Metulj sem
in razpiram krila
v pozdrav.

Razpet med
vrednostjo samega sebe
in pravo vrednostjo samega sebe.
Kot težko jadro.