Kako živ je še spomin, kot da bilo je včeraj
a dolgo že je, kar sem te objel.
Poljubil te, v naročje vzel,
skril te v srce za zmeraj.

Zdaj sam sedim in pesmi pišem.
Slike tvoje v mislih gledam,
v mislih mili glas tvoj  iščem,
izmišljam si izgovor, da znova te obiščem.

Še kdaj rad bi tvoj obraz pobožal,
poslušal bi besede tvoje,
v dlan bi tvojo svoj poljub zakopal.

Dragi prijatelj moj,
nič več se ne oglasiš,
je vse vredu s teboj?
Ali so čustva vsa v ravnovesju?
je žalost glavni spremljevalec,
ali življenje le izdajalec?
Rada povedala bi ti,
čudne se mi dogajajo reči,
čutim da ljubezen pojenja,
ali bo še kaj ostalo od tega trpljenja?

Bil je tožen čas gripozen,
ko sem vrtal mrk, nervozen,
v nek priročnik nebulozen,
kinkal sem, že ves virozen,
ko začujem zvok pompozen,
ki je bil na mizi sprožen -
SMS, pomislim zgrožen
in vstanem, še narkozen
od polsna, blodeč, osmozen,
skratka tak, ves anksiozen,
stopim k mizi, komaj zmožen
zbrati moč, da bi kak složen

V neredu se um išče,
tehta v sebi moč besed,
ki jih zlahka govorijo
kaste, ki vodijo svet.

Zemlja joka preruvana
led je radost davnih dni,
zdaj v solze se pretaplja,
dviga morja in kipi.

Slišim šum iz oceana
me ljubko opozori,
čas se vse hitreje giba,
tudi vam se to godi.

Odaponedeljku

Kdo ti je rekel, da je lepo biti prvi?
A so se ti zlagali,da te bodo ljudje imeli radi?
Da boš kot kakšen olimpijec?
Heroj ljudstva?

A ti ni nihče rekel, da ti bo ime ponedeljek?
Da te bo ljudstvo sovražilo?
jaz sem del tega ljudstva in to je oda tebi!

Sploh ne vem zakaj bi se danes počesal,
Zakaj bi se lepo oblekel?
Saj to je kot, da bi si popravil kravato
preden mi ti odsekaš glavo!

Resnica ena le,
po tebi še hrepeni srce,
duša si še tebe želi,
ali tebi do mene ni.

Preostanek življenja živela bom, 
kakor večina zmore lahko,
le v srcu skrivala to,
ljubezen za tebe samo.

Nikoli vedel ne boš kako,
močno si ranil bitje to,
ljubilo te močno je srce,
srce moje noro.

Poljubljam mesto sladko
enkrat, dvakrat, še in še
tesno me objameš
rahlo zadrhtiš
in sla prevzame te.

Gola ljubiva se na oblakih
angele vzburjava
še gospod ob tebi se naslaja
preden skupaj prideva.
a vse to je le moj sen
resnica drug obraz ima
ista si kot vsaki dan
čista, nedotaknjena.

Uro resnice ob zori odbila,
igralcev kraljice padla kapela,
prihod Godota neslišno zapela,
z uma krvave zavese odkrila.

Slepe ljubezni srcá odrešila,
nedolžnih vojská krvnik zaslovela,
njih golih telesa lica zardela,
nemirnih vodá zavetje stvarila.

Dneve in tedne obupano šteje,
nabrežja vojščak s kraljevo postavo,
misel, so sanje, edino ga greje.

V slepeči vročini smejoč sladoledar:
dva litra, posebej ugodno - za Vas! 
Od vsega kričanja slaboten ima glas 
telo mu je suženj, zaslužek - vladar!

Z ganljivim nasmeškom prikriva prezir, 
otroke in majhne prikazni sovraži; 
ne kaže sovraštva, ko sonce ga praži, 
do vse te drhali in lažnih manir 

Tako bo ostalo še leta in dni; 
dve kepici Kinder za evro in pol, 
zanos je zamrl, a bol še žari

Za vratom slamnat širokokrajnik
navidezno dvozvezdje oddajnik
zajemajoč ljubezensko žlico
bohemskega življenja duh vstajnik.