Aplavz! Uživate ob mojem trpljenju?
Kdo sploh ste? Saj niste sposobni ljubiti.
Ni še konec. Šele začelo se je.

Kako to mislite?
Tako kot sem tudi rekel. Ste bili vi?
Ne ... ne ... nikoli. Kaj tako grozljivega ...
Kdo pa naj bi po vaše bil?
Ne vem ... nihče ... nihče ni tega sposoben.
Samomor?
Ne hvala, vredu bo. Nekoč ...

Bilo je kot
da bi sama umrla
v mrtvem mestu
ko sem hodila
po prahu zgodovine
misli so bežale med
gosto goščavje
vse ptice
odletel so dolgo tega
le živo zelen mah
se je bohotil prav tam
kjer sem stopala

Pomisliš name ko je zima
ko pada sneg modrikav
v soju mestnih luči
in ko zvečer ni nič več temno
ker je vse belo in tiho
le tiho skozi rezek zrak
v obraz nas biča ta lepi beli
prah.

Pomisliš na tisto prelepo zimo,
v kateri sva prvič odšla skupaj
kar tako v en dan?
Pomisliš kako bi bilo,
če bi tedaj povedal,
kar so govorile tvoje oči,
le na takšno govorico tudi
mojega odgovora ni bilo
in sama ne vem
zakaj sem skrila svoje oči.

Hudo mi je do vsega,
obžalujem vse kar sva ustvarila midva,
ali ljubezni te, ne tega se ne sme,
to je nekaj svetega za me.

Čakam in upam da poklical me boš ti,
srčno si želim da telefon zazvoni,
to so le moje sanje,
tebi ni nič stalo za nje.

Gledam ljudi , ali so res srečni vsi,
ali samo mene srce boli,
zakaj se meni zgodilo je,
zakaj v prazno ljubi moje srce ?

Tako zelo si te želim,
pridi za trenutek, da dušo umirim,
da srce s hrano napojim,
čustva z ljubeznijo pogasim.

Sam slonim na nevidni steni realnosti,
pogrešam njeno podobo,
rad bi bil boljši,
vendar v moji glavi
tava črn oblak krivde.
Zakaj povzročam bolečino drugim?
Zakaj sem tak sanjač brez destinacij?
Njo imam najrajši,
vse na svetu bi dal zanjo.
Vendar nočem slišati več
ječanja duš ostalih,
poštenih ljudi,
ki spoštujejo svet in
živijo za sedanjost!

Tri leta je od takrat,

ko si mi dal spoznat,

da če ljubezni se predaš,

se vrne ti tisočkrat.

Sem prvo leto slepo verjela,

da te nekoč bom imela.

V oblakih sem gradove gradila,

misleča na to, da si bova trdno

ljubezen delila.

Spominjam se celega življenja, ko iskala sem nekoga podobnega tebi. Našla sem te v strahu trpljenja, ne izpustim te, hočem te ob sebi. Zazrla sem se v zvezdnato nebo, ko želje privrele so na plan. Nebesno modro tvoje je oko, misel na to, da sprehajala bi se z dlanjo v dlan. Zvezdni utrinek pokazal mi je pot, ko jokala sem, ker si odšel. Le zvezde vedo iz kje si, od kod, upala sem, da k meni nazaj boš prišel.

ne grem naprej, ne morem nazaj
preveč zaljubljen sm zdaj...
obstal sm..
misel prešine nate,
ta pesem posvetena je zate,
da dojames,
končnu veš,
ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz,
u teb najdu sm skrit zaklad,
bojim se,

ne grem naprej, ne morem nazaj preveč zaljubljen sm zdaj... obstal sm.. misel prešine nate, ta pesem posvetena je zate, da dojames, končnu veš, ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz, u teb najdu sm skrit zaklad, bojim se, strah me je, da zgubim, vem pr seb, da te nkol nee prebolim...