Lisasto pogorje sanjaš,
ko srepo zreš v lastno perje.
Med raztrošenimi iglicami rdečega bora,
obstoj si usedaš v zimsko tišino.

Dvigaš glavo tja pod Peco,
kraljevsko sam na presvetlini,
s hrepenenjem borovnice upa,
na podrasti trpek sneg jo obteži.

Drinkamo ga radi stari in ta mladi,vseeno kaj alkohol pa najraj . jouu !! ko enkrat probaš je za znoret...ja majka ne se dret če priješ enkrat domu zadet...iščeš pijačo po ceu klet...mogoče kak tablet da si še bol zadet ...jouu !! sam ne tega delat to je sam fora...tak mau da nastja neki skup zrola !!

Ko brskala sem med zrni
sreče in nesreče
se zdelo je, da se
redim - gojim
le s tistimi nesrečnimi,
no zadnje čase.

Potem en prav lep dan
ostala druga kura je
brez svojega perja,
čeprav zavita v krzno,
brez zoba ostajam jaz,
sem spregledala zlato zrno
med nesrečnim plevom
kar ima svoje posledice.

Vrni se,
pisala bova grafite.

Na zid bom napisala besede
Lorce in Šalamuna,
na vsak steber en verz,
da kulturo približam množici.

Ti boš pisal gesla,
utajene besede slehernika, 
širil duh upornikov
z nožem vrezan v les.

Ponovno sem tam
na mojem znanem starem mestu
prevzeta od bližine
od novega trenutka
resničnosti ali sanj.

Obsedim na mestu
ne vem zakaj mi močno bije srce
»tako uživam v tvoji družbi«
vpijam govorico njegovih oči
ne vem kaj sama povem
kaj lahko bi razbral iz mojih oči
»želim dotika in nasmeha«
kot da izumila sem novo govorico
ja res privabi nasmeh na moj obraz
»ne morem imeti kar si sedaj želim«
me zbudi iz sanj pri belem dnevu
»saj ne vem zakaj je ta zima letos
tako zelo dolga in mrzla«
pa je resničnost, ki jo
zaznajo ušesa.

Morda poljubil, bi jo objel,
prišepnil, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zaželel v ljubezni srečo.

A ljubezen ni le sreča, želje,
pot v neznano skoz ovire pelje,
kjer ne vlada le ljubezni čar,
za vedno dana,v večen dar.

Ljubezni barka plava kot na morju,
v valovih nežnih, spet strašljivih,
kjer ljubezni žarek če bo dovolj močan, 
z zvestobo krasil bo v noč in dan.

Se toplo sonce na obzorju prebudilo,
da mraz prežene, dolgo hladno zimo,
prisluhnem petju ptic, povsod žgolijo,
Gregorijevo, spet Valentinovo slavijo,
morda se ženijo, le kam lete, hitijo...

Je čas ko samček poje, samico osvaja,
še malo sramežljiv, mu sonček ponagaja,
ljubezni čas, že išče gnezdu mesto,
zdaj ko našel svojo je nevesto,
žgoli da dvoril ji bo zvesto.

Dvoje src zaljubljenih si obljublja,
kot ptic žgoli, objema se poljublja,
besed skrivnostnih šepeta,
spet Valentinovo besedo ima,
rodila se ljubezen, privrela iz dna srca...

Soba brez vrat.
Soba brez oken.
Stene so bele;
tudi strop in tla.

Na sredi je miza.
Pusto vse ostalo.
Na mizi je pismo;
se prebrati ne da.

Črke so packe.
Velike in male.
Scenarij te igre,
ki se enkrat konča.

Prešernu uka žeja
je spoznala,
da poet živi
in umrje brez g'narja.

Kot ptič ujet Gregorčič
tožil je samo,
da človeka ustvariti nikar,
in kako mu je hudo:)

Morje mi kvari poteze
začrtane v mislih zadetih.
Lilije mi prinese bele
od solz neobrisanih,
čistih kot steklo,
in vrednih kakor diamant.

Ne upa, kakor jaz.
Bojiva se.
Letela bi, a ne znava.
Želela bi si,
a več ne veva kaj je to.