Dlan spominov
Prvi jutranji nasmeh.
Beseda.
Nebo.
Obsijano ali temno.
Kamen ob poti.
Veter.

Sedim in se gugam.
Naprej.
Nazaj.
Naprej…. Nazaj.
Gugalnica škripa.
Naprej…. Nazaj.

Tam ob poti , na zeleni travi,
Kamen beli se duši in davi.
Noče kamen vec živeti,
noče kamen več trpeti.
Kamen bi želel umreti.

Na vrhu hribčka deklica sedi in čaka
in v prispodobi travnih bilk išče junaka.
Utrga cvet, z njim mravljicam nagaja,
Čebelico ujame ,
pesem ji ugaja.

Kot ocean, ki svoje roke steguje po skalovju,
kot zvezda, ki svoj utrinek ponuja vesolju,
tako moja duša hrepeni, da bila bi v tvojem okovju.
Dan je prekratek,da bi te objel,
predolg, da tebe bi ujel,

*** sedim za zidovi
-
sedim za zidovi
in štejem drobiž
zapravljenih sanj…
vse dala sem Zanj…
samo še odmevi
svoj iščejo križ
da lahko bi na robu
kotička očesa
solzo ujeli
in bi zacveteli,
odmevi v drevesa…
in ne senca na grobu…
(04-10-30)

Drobna solza mi polzi po licu
S poljubi ti jo posušiš
Pridruži se ji nova
Izdala bo, da ljubim te.

Nasmeh kot petje ptic.
Nasmeh kot šelestenje trav.
Nasmeh kot potok žuboreč.

Sprašujem se,
komu namenjeno je petje ptic,
komu namenjeno potoka žuborenje,
komu namenjeno je šelestenje trav?

Črna arena
Črna guma
Črna sreča
Črna usoda

NEGRO

Zblaznel sem.
Tistega jutra, ko so slike prelisičile prašne okvirje
in plesale ples nesojenih svatov,
ko v breznu čistunstva odkrivale so tuje revirje.
Zblaznel sem.
Še fikus je odpisal dolg svojim stražarjem,