Zvonovi zvonijo .
Jih slišiš ?
Donijo iz mojih globin.
Naznanjajo dan.
Drhtijo.
Močno.
Mogočno.

Čutim dežne kaplje,

ki mi polzijo po obrazu!

Tako sveže se počutim!

Kakor, da sem prerojena!

Sredi zime si prišel kot odrešenik.
Kakor, da bi vedel, da me zebe.
Prinesel si mi drva
in zanetil si ogenj.

Da sem pikapolonica
si mi rekel.
Pikapolonica je majhna,
komaj opazna,
pa vendar se je vedno,
ko jo vidiš,
razveseliš.

Zakaj še vedno upam, hrepenim?
Zakaj?
Zakaj še vonj po tebi je mamljiv?
Zakaj?
Sem kot metulj, ki našel je svoj cvet,
in sem metulj, ki ni mu mar za svet!

Čas je za taksi,
ki nikamor ne pelje.
Ustavi te na poti do sreče,
ki si jo začrtal.
Raje vzamem kolo,
ki pelje počasi
in pripelje na pravo mesto.

Kako osamljena se zdiš.
Kakor, da nikdar ne zaspiš.
Si mar nesrečna,
ker nikogar ni ob tebi,
ali si srečna,
ker vladaš sama sebi?

Ali je mogoče, da tudi največja ljubezen ni dovolj, da bi začutili zivljenje v vsej njegovi popolnosti ?
Seveda.
Ali je torej sploh mogoče dotakniti popolnost ?
Saj ni problem v tem.
Kaj pa ?

Večnost je že mimo!
Ves ta čas ista vprašanja,
iste misli,
iste zahteve,
iste želje…
Ves ta čas…
Pa še vedno nič!