Ožemala je nedolžna roka kamen.
In drsele so kapljice v razpokano zemljo.
Napila se je mravljica opojne tekočine
In kamen je zastokal.
Roka je zastala.
Eno sta postala.

Bil je zimski dan,
v bele oblake prikovan,
z belimi snežinkami objet,
beli v duši je ta svet,
leden, otrpel in bled,
od mraza je ves zadet.

Dekle, se spominjaš dneva,
ko sva spoznala se,
se spominjaš tistega večera,
ko postala si mi vse,
se spominjaš dni,
dni, ki jih več ni?

Ko sem te zagledal,
sem onemel.

Ko si spregovorila,
sem odgovoril.

Ko si me poljubila,
sem te poljubil.

Kot ostra strupena sulica je udaril blisk
in neusmiljeno je padla kapljica dragocene biserno čiste vode v morje...
Zapeklo je vodno gladino.
Vetru je zastal dih.
Duši se galeb.
V daljavi so se razpela krila ladje časa.
In pogled zaman vsepovprek obupano išče svoj požirek vode.