En dim pogoltnem navzdol
potem ga pihnem navzgor
zaupijem lol
in odvržem kadilski ror.

Sežem v škatlico po še eno cigareto
pogledam v nebo
prižgem z vžigalnikom zavzeto
in si mislim to je to.

Tema je bila
Čakal sem te
Da boš prišla
In se bova videla

Tebe ni bilo
Zaman sem čakal te
Ker ne pomenim ti jaz nič
A ti meni vse

Tebe le ljubim
A ti to ne veš
Da zate živim le
In da pogrešam te

Na drugem koncu
sveta
kjer le sonce sveti
zastonj,
Šla je po cesti
blatni in samotni
deklica s kozličkom.

Obstala sem
ob nemoči
srca, ko sem
prepoznala veselje
v teh malih očeh.

hlapiš z mene
še čez več kot tri dni
ko si vstal
s tabo sem vstala tudi jaz
zdej pa blodim med nebesi in zemljo
in se sprašujem kdo si,
kdo je ta, ki ga ne poznam
in ta, ki ne pozna mene
cela situacija je malo smešna,
ima me, da bi visela z drevesa,
tako z glavo navzdol kot v prvem razredu
ker bi morda tako vse dobilo nazaj izgubljeni smisel

Dežnik z zlomljenim vrhom.
Razraščena pajčevina v kotu.
Prah na steklenki pod posteljo.
   Razkrito!
Zadnji bonbon na dnu torbe.
Sporočilo prilepljeno na ekran.
Šopek rož pred vrati.
   Nepričakovano!
Dišeče kosilo na mizi.
Mehka odeja v noči.
Prvi sončni žarek na postelji.
   Prijetno!
 

Dnevi ob obali z najljubšima fantoma, natikam polžke na trnke… Dolgi sprehodi, onadva na skirojih, kilometri hitre hoje, pečejo me podplati, rahla burja poje slano simfonijo, sonce aprilsko boža, mojstri s kamnom obnavljajo nasip kanala ob solinah, pričakovanja dehte…

Ujeta v ognju te noči,
premišljujem, kujem
življenja poti.
Združujem, obdelujem,
načrt za jutrišnji dan
snujem,
čevapčiče in ražniče oblikujem.

Uro na uro
dan na dan
tkem si odejo
takšno iz sanj.

Prišel boš nazaj
objel me tesno
sanj več ne bo
dovolj bo toplo.

Da bi razumel vsaj vsak sebe
naj si objasni zakaj tu živi,
zakaj mi je ravno zemlja dobitek,
na kateri vsak svojo resnico budi.

Resda je zemlja le prašek vesolja,
vendar je čip za čiščenje glav,
prav tu se razdvaja laž od resnice,
smo zglob verige preizkusnih naprav.

Ljubezen mir in ravnovesje
so osnove vsega kar nas živi,
in tudi sama želja planeta,
je da mu človek vnese moči.

Edino ljubezen je hrana Boga,
ki naj jo ustvarja človek na zemlji,
a to ravnovesje se uničuje,
ker se duše ne vračajo
spoznane v sebi.
Ujete so v tej atmosferi
želele bi mnoge zopet v telo,
da bi doživele ponovni žar,
telesne strasti na materialni ravni.
V začetku vsega je bilo Bogu prav
strast je množila telesa sveta,
napolnila je zemljo vso z ljudmi,
a Bog je prepoln zdaj krivih hranil,
kot mi ljudje, radi živalskih mesnin.