Včeraj sem plesal
v senci bitja poldne
in medtem ko sem hodil
se mi je korak razslikal
v zrcalo tihožitja.
Utrgal sem cvet in...
še zdaj dehtim.

Bil kot sončni žarek si,
se pojavil,
 misli zaposlil, 
ne zavedal se,
mi mojo dušo osvojil.

Čeprav srce gorelo zate ni,
priznam , osvojil si me,
me čustveno, ne lažem si,
 telesno podredil.

Križanje z pinceto smrti,
kakor tihi šah portret,
vrvice pod toplim podom,
vse ožgane od tapet.

Dnevi dela bli so šteti,
vse za grozdje so izvzeti,
če se je splačalo neveš,
preveč spiti ga nesmeš.

zapri besedo
zakleni misel zaprašeno
na koncu njene črke

spravi ključ
v leseno skrinjo
na podstrešju svoje stare mame