Bila je noč, ko vse je zaspalo,
v tihoti noči se vse je pognalo,
okrog bilke so vonj ti dajale,
v vetriču blagem se one majale.

Ljubezen-bela kakor sneg,
se razprostira nad planjavo,
planjavo, ki jo čutim,
planjavo, veliko in sanjavo.

Stopaš po lasišču skritih želja
in se ne zmeniš za svetle lase.
skozi veke lastnega življenja
srkaš poglede skrivnih občudovalk.

Bolečina se zdi tako blizu,
krila vrane prekrijejo še tisti majhen snop luči…
Tiger noče zamahniti po temi, saj ne ve…
Komu bo podaril krvav poljub…
Črna krila razpadajo,
povsod se pojavljajo ubite duše,
ki jih je vzel k sebi človek…

Prepih…
diha jemajoč…
Vonj, ki objame metulje,
jim pokaže novo smer,
pot proti mlademu cvetu…
Nenavadna roža,
ki ne vpija svetlobe, govore,

V vrtincu množice si sam
Posameznik
Individualist
Nesrečnež
Ali
Defetist

V sanjsko čisto nežno in pojočo vodo
Leglo je telo
Predalo se je nebu
Svobodno in
Golo

Beseda se v besedo zlila
In misel se je utrnila

vonj rdečega žameta
mi popije vrat
da zrak zapoje
skozi razpoke dežja

Z ostrim jeklenim rezilom.
Vbadaš, vrtiš, slednjič zarežeš.

Šele takrat se ti zdi,
da dihaš, čutiš svoj bit?

Ko zarišeš živo rdeče,
sladko-žgoče krvave sledi?
Razkriješ poslednje tančice,
razparaš osvojeno jedro?

Boli me,
mocno boli me,
ko hodim po svetu tem,
ko potujem po zivljenju naprej,
bolecina povsod z menoj je.