Kadar čisto ponorim,
slava hitro mi izgne.
V sanjah um si pobestrim,
vsa vez do tukaj se prekine.
Vezava do ljudi se obrne,
končna faza je že na nam.
Vzrok zakaj lonec se prevrne,

Pozabi na sanje v modrih očeh,
pozabi na morje v praznih dlaneh,
pusti nebu modrino v sivih laseh,
pozabi na srce, ki se vleče po tleh,
obrni se stran,
občuti roke, ki se zibajo v toplih nočeh,
izbriši umirajoči um,

Večer, noč,
prebujanje v jutro,
rojstvo,
začetek in hkrati konec,
sončni žarek prebija meglo,
ki zastira nov svet
in ti razbistri zaspano, zasanjano oko.

Poglej, kako na trati tam stoji,
poglej, saj vse se mu smeji,
gleda v zrak, zre v nebo,
občuduje ptice nad vodo.

Sonce greje mu dlani,
ki k nebu širnem jih moli,
srečen sem, pravi si!

Mi pravijo, da sem pokončen,
ne mene del, ampak jaz cel,
mi pravijo, da sem odločen,
nikoli jaz ne bom uvel.

Ta pesem govori o meni,
zakaj je t'ko, še sam ne vem,

Pridi k meni in me poljubi,
svojo nežno dlan mi ponudi,
in zasul te bom s poljubi
zvestobo mi obljubi
in zasul te bom s poljubi,
v jasni noči me zasnubi
in zasul te bom s poljubi,

Ptice v daljavi, črne pike, ki letijo ti naproti,
črne pike, ki postajajo tvoji otoki,
otoki sreče, smrti, obstoja,
črne kot vrane, a to niso,
so le tvoji spomini, ki te lovijo kot podgane,
begajo ti dušo in srce,
oblegajo tvoje misli,

Topot tisočerih zgodb,
ki vedno znova prihajajo in odhajajo
skupaj v isto smer,
kjer se družijo,
prepletajo pod modro-osivelimi drevesi
napolnjenimi s težavami ter veseljem,

Razmišljaš o besedah,
o lepih, toplih in iskrenih željah,
o sreči, njenem življenju,
vedno samo o tujih drevesih,
in vedno zadaneš sebe,
svojo bolečino, žalost,
ki se nje ne dotakne,

Plapolajoča svetloba oranžne noči
izgoreva v prozorno toplino srebrno-zvezdnega morja,
ki se dviga v nežne višave sivega,
izgorevajočega neba,
in tali belino svojega mirnega,
jokajočega zavetja.
Kapljice, ki tiho polzijo po gorečih bregovih