Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
potenciran znoj globokih čustev
ne reši te darov potrebnih žrtev.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Tri lepe so deklice gostile,
k sebi so izvoljence vabile.
Vsaka je hotela jih imeti,
več kot druga, zal'ga, lepš'ga,
ena pač svetlejš'ga, druga spet bi najtemnejš'ga,
tretja pa bi prvim dvema, to ljubezen htela streti.

Sedim pod njo.
Utrgati jabolko?
Uživati?
Daaaa…

List je padel z veje.
Dejala si, da odhajaš.
»Ne hodi,« sem zakričal, »ostani!«
A ti si šla.
Videl sem te le v hrbet.
In list je padel z veje.

Za novembrski je čas prehladno,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
tovariš pravi, ki odhaja: »Životinjski – gadno!«
na stražarskem mestu – tu na osmici.
Veter dviga plast sneženo,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
poka drevje in se ziblje leno
na stražarskem mestu – tu na osmici

Še bodeča neža
v smrdljivi vodi
oveni.

Skrivnostna barva me temina
sili k pitju piva, vina.
Ne žeja dneva, ne sparina,
opojnost vleče me in pa milina.

Zapustil svet sem in temo,
da v luči našel srečo bi in mir.
A glej svetloba, te nemir,
nazaj srce želi si svet, temo!

Bilo je nepričakovano,
spoznala sva se,
vendar žal mi ni,
saj sem začutila,
da po srcu dober si...

Kdo se oglaša,
v ihti joče?
Očetu spanca krati,
da ves zaspan
ponoči kolovrati?
Kdo mamici nagaja?
Je to naša Gaja?