Pod mojimi prsti ta pesem nastaja,
Nad mano se hladno nebo ohlaja.
Vonj po snegu mi veter prinese,
Spomine na poletje mi val odnese.
Pogled v jasno nebo mi srečo pripelje,
Solza sreče mi po licu steče.
Nikoli ne grem več od tu,

Ko greš iz praha v prah
- ni te strah,
ko na mah
zgubiš svoj dah.

Ali cvet nevednosti iz nič požene?
Ni li spoznanje tista čudna zveza,
da iz ust izgine zadnja še pretveza,
ki žalost mi in upanje prežene.
Ah, življenje – ti si antiteza!

Klopco pod drevjem tam videl sem stati,
ptičke v ljubezni na njej frfotati.
"Darling" sem svojo na klopco povabil,
poljubček sem z ustnic njenih izvabil.

Le s čim sem prizadel
tvojo dušo in srce,
da v dežni oblak
si se spremenila
sijoče sonce zakrila
in luno zaklenila.

Zasanjan in pijan,
se sprehajam
tja v en dan.

Maček sem Muri
A to veš le ti
Če me kdaj odkriješ
En sam dih izpustim
Ko rožico mi v srce položiš.

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti,
mi ne pusti…

tam nekje ,je nekdo,
ki ljubi me močno,
ki sanja me, ki čuti me,
ki dal mi je srce.
želi si me, kot njega jaz,
a skriva svoj obraz,

ljubiti……
a ne oditi,
bati,
cveteti,
čutiti,
dajati,