Spoštovanje dežja
razširi čustva do skoraj nevzdržnih mej
Da se zenici napneta
v žareča kroga

Misel te prešine,
in vse lepo izgine.

ko utihnejo gromovi
ko zapojejo zvonovi
ko skozi polje cveteče
smejoča deklica steče
smejoči fantič poljub v zrak meče
na obrazu milina seva
sonce notranjosti življenje ogreva

Ker rada te imam,
se čustvom ne predam,
ki kadar tebe tukaj ni,
šepečejo jo : kod si , s kom si?
Zakaj glasu o tebi ni?

Kje so tvoje sanje,
ko govorila si mi o njih,
kje življenje,
ko hodila si po njem,
kam so šle vse tvoje besede,
ki utapljal sem se v njih,
kam je šel tvoj planet,
ko po njem sva hodila.

Čuteča bitja hodijo počasi,
Da se v njihove krošnje nabirajo
miljoni malenkosti, ki v zraku lebdijo.

Čuteča bitja ne plešejo z nogami po tleh
Ne
Čuteča bitja plešejo vedno in povsod

Čuteča bitja ne dihajo le zrak
Ne
Čuteča bitja sevajo v vesolje

Ko duša zavpije :
luno razbije ,
mlečne sokove nesramno polije. 
Ne pluje več ladja brez jader - zgubljena
Na nebu ne sveti več zvezda - nobena.

Vidim jo, razpoko v temni kleti,
iz katere nevidna zavesa sveti, 
ki pomeni bitju čisti rob,
in konča princip se zob za zob.

ližem in sesam nekaj novega
kar sem odkril v včerajšnjih sanjah
z unikatom mejne misli
se ujamem v nerešljivo rdeče
možganov - parazita telesa
slutim - fetiš - skrito za zaveso
srkam črno luknjo - bruham edinost
in se zaletim v lastno hojo po robu
obstanem hrom v mlaki - spet
dopolnjujem gnoj sveta