Mi smo.
Mi smo gobavci posledice,
ker se rogamo kavzalnosti.
Mi smo regratova lučka na poljani,
ki jo pastir vtakne dekletu v usta
in se smeji. In zvezda pade.
Mi smo zvezde. Tiste, ki padejo.

Jo lahko igraš in
jo lahko sanjaš
ljubezen,
ki v megli
in neresničnem svetu živi,
proti njej steguješ roke
a je ne čutiš in nikjer je ni,
ker le v tvoji domišljiji živi….

Drhtim od zbadanja in bolečine,
zakaj mi to ne mine,
le ta sivina, brezbarvna in motna
se kaže mi iz daljine….
Naj trpim in ji pustim,
da svoje ostro rezilo
zareže v to moje mrtvilo….

lepa si
tortica in pomarančni sok
žuboreči potoček

in srečala sva se
dva svetova
na obzorju iste misli

En pogled, besed ni treba
vzel me je s seboj na pot.

Orlu sedla sem na krila,
srečno kot objet otrok.

Sedela je in zrla predse
Znova je ljubila
Ni vedela
Koga kako ne zakaj
Vedela je le
Da ljubi zdaj

Spočetje
Udarec strele

Rojstvo
Odpiranje cvetov

Otroštvo
Nepopisan list

Srebrnkasto lebdijo v tankih plasteh,
nasmejano beli jadrajo obdani z zlatim robom,
počivajoč se ustavljajo v rumenih, rdečih in modrikastih barvah.

Le kako naj spim, bisernica,
ko presvetla zvezda sije utripajoče
nad moje od boli krvaveče srce,
omejuje um in up naju oba?