Oko zazrto je v nebo se čudi, odkriva misli na ptico, a jo prezira Oko ji sledi kako pada globina temna zadnja jo vidi Ptica spusti krik, zaboli! Oko zazrto je v modrino zakaj le v njo edino? še vedno jo odkriva Tih je ---- veter zapihljal Znašlo se je --- skoraj samo Videt več --- ničesar ni znalo En korak, en dih, en dotik Spremebo se je čakajoč ptico spet si je naredilo noče da bi se vse v temi izgubilo

V Hiši ljubezni je mnogo prostora,
je prostor za tebe, za njega in njo,
za tistega  s črno in belo poltjo,
za iskajoče pravičnosti zbora...

Smej se ker sije sonce led
Elipse spet krožijo v pravo smer
Jaz pa še kar čakam, vedno čakam,
da me bo nekdo pobral in preoblikoval
mi narisal robove, ustvaril telo, pregnetil dušo

Hlad in nemir, čutiš ga, iščeš njegov izvir,
veje, mrazi te, treseš se, žal ti je,
le kaj je bilo, kako je mogoče, da zgodilo se je to…
Želiš si miru, objema ljubezni,
a vrača se ti samo strah brezmejni…

trda, dišeča, nadvse je kričeča v temo zakrita, totalno odbita Grize jo! Bitko začela, molče je sedela Zanjo je tiha, glej! komaj diha Muči jo! Vnel! vse je vzel tišina bučno razbita Ljubi jo!

Včeraj sem sanjal, da po nebu letim,
sanjal sem da 'mam angelska krila.
Včasih v snovih na oblakih lebdim,
včasih kot strele sem sila.

dvoje možgan si puščam rasti, da bi razumel svojih senc govorico
dva dni in sedem sonc brezdelja sem pomočen v kri
nemalo me moti to sedenje v prvi vrsti življenja
ker sem z nogo že nekaj časa priraščen na,
čemur pravijo zaslepljena oranžna bradavica

Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar,
te sanjam v objemu dišeče postelje,
kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje;
če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.

Poželenje, sla,
mi preblisk oči prekriva,
so pota oddaljena,
duša, srce,
grehi ustvarjeni,
pa mar greh je že sama misel,
nikar v pregrehe,
ne sili v skušnjave

Odmevi pogledov in v njih bolečina,
na dlani odsev vsega kar umira
v tej zlomljeni duši, ki v senci luči
joče brez solz in neslišno kriči;
moja usoda je moja samó
in le moja bo smrt, ko ugasne telo!