Zmeden lik posesti plamen
trubadur igra posti brez rok.
V daljavi čutim plazme boj,
človeku z glave rastejo peruti.
Periodični odmik snovače -
gledaš v sebe ali skoz'?

Izvir na reki pada v temo
glasnega skovirja.
Od sedaj ne diham
pravega kisika.
Noč je.

Ne dovoljujem,
jesti hrano
za katero
človek
nima časa,
da bi užival
v njej.

V Gileadu
je balzam.

Na cesti, ob poti,
kotali se, leži,
umazan od praha, blata,
svetlika se na svetlobi,
nemo v temi ždi,
zrcali žarke, ki skozi krošnje padajo nanj,
čaka, da bistro oko opazi ga.

Znanstveniki
pravijo,
da je vesolje
neskončno.

Spletaš mrežo
Spletaš jo v upanju
Spletaš jo v pričakovanju
Spletaš jo v želji, ujeti me
Spletaš jo zaman.
Nisi ribič moj
Ne bom ujela se v mreže tvoje.

Postala sem kletka
grizeš rešetke
praskaš reže
poskušaš zbežat

-veš da nočeš-

Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.

zavijem se v sladkorno peno
nasičenost kiča in svetlobe
uživam v patetiki okolice
prepojim se s toploto tisočerih objemov
oblečem samo tančico življenja
puščam da me nosi