Rjavo perje,
pod njim belo poganja.
Preobrazba grdega račka,
v belega, ponosnega laboda.
Preobrazba otroka,
odrasel postaja...
Preobrazba iz grdega

Upanje je vse,
vse kar ostalo mi je.
Upanje, da na krilih ljubezni poletim,
da hrepenenje kmalu potešim.
Upanje, da napišem sončno pesem,
na novo jutro, vzhajajoče sonce...
Upanje, da mi ne zmanjka vžigalic,

Rada bi pesem napisala...
Tako sončno pesem,
ki bi poleta nama dala,
upanje prižgala
in ogrela moje, tvoje srce.
Pa ne gre in ne gre.

Oblaki jokajo
Težko sive so kaplje
Oblaki jokajo
Z obrazom obrnjenim na Zemljo
Ne v vesolje
Oblaki jokajo

Kaj zato, nisem enaka,
še manj si tega res želim,
ne misli, da sem, ker sem taka,
ti manjvredna, manj kot ti.

Počasi, a vztrajno mi lomiš telo,
a duha mi upornega zlomil ne bo
nihče, saj nihče ni vreden tegá,
da človek pod ceno ponos svoj proda.

Narava bi se nam rada smejala,
a kaj, ko na sebi trpi to duhovitost.
Naša nova sovražnica!
In mi se delamo, kot da je ne potrebujemo.
Aja, saj res: IMAMO TEHNIKO!
Le kaj nam bo Narava.

ODITI DRUGAM
ZAPUSTITI TA SVET
SE SPOPRIJATELJITI Z VESOLJEM

Zamenjam kožo
Pa ne opazi sijaja
Odprem oči
Pa ne vidi dna