Poslušam dež; ga čutim skozi žarke Sonca.
V notranjosti me žge. Žerjavica je brez nadzora.
Pesem. Pismo pišem. Stavek nima konca.
Pika. Oko sreča smrt. Uprem se brez napora.

Prisluhnem drobceni sinički,
otožen nje je glas.
Peruti grejejo telesce nežno,
v drobne ji nožice se zajeda hlad.
Postaja glasno petje njeno.
Le kaj povedati želi?
Še bolj pozorno moje je uho,
a žal ne morem razumeti govorice njene.

Iščeš jo celo življenje…
po njej čutiš hrepenenje…
veš, da čaka te nekje,
da uresniči tvoje sanje.

Težko vrečo nosim v mlin -žito je mokro,
Raztresel bom živež- da ga osuši sonce.

Vse, ki moje pesmi so prebrali,
prosim,
da mi svoje mnenje povedo.
Tukaj, na pesnišken portali ,
sem prvič svoje misli,
povezala v obliko,
ki lahko bi ji rekli tudi pesem.
Mogoče kakšna rima,
pa dobra muza,
pa je šlo samo.

Moja misel sredi ruševin,
ki nekoč bile so jaz.

Pogled na moja polja,
komaj vznikla pšenica, pira,
toča pripravila je za oranje.

Bog živi ves slovenski svet! ( F. Prešeren; Zdravljica )
Od nekdaj Slovenci ponosno stojimo,
za narod se naš krvavo borimo,
v naših srcih vneto gorimo,
da še leta v alpskem raju preživimo.
Tako si bratje naši želijo,
a počasi – še bo čas za ironijo.

Mraz je. Ledeno mraz.
Osemintrideset stopinj.
Vse naokoli zmrzuje.
Pločniki so ledeni,
da pešci ne morejo hoditi
brez padca in poškodb.

Si predstavljaš,
da bi poletel v višave
razbremenjen vsega,
osvobojen uteži,
ki ti kot dvotonska masa
na duši leži?

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.