Zvenijo prsti mehko po klavirju,
trepljajo blazinice napetost žic.
Zbrana je pianistka vročičnih lic -
silhueta predana netopirju.

Droben nasmeh si mi podarila,
Še sama ne veš,
Kako nežno si z njim me objela.
Še sama ne veš,
da ko v drugo ulico si zavila,
stopil sem za teboj

Povej
Kdaj zadnjič si zasanjan stal ob oknu
in gledal ptico, ki leti
Kdaj zadnjič sedel si v travo in ji rekel:
Brez skrbi!

Hodim po sobi
Ničesar ne vidim
Vse vem
Kar mislim
Rešiti ne znam niti drobca

ŽIVIM!
Se mogoče prvič živiljenja veselim.
Z nestrpnostjo otroka,
odpiram darilo,
ki nov dan je.

Tu sem, živim!
Končno sem iz ustaljene krožnice svojih misli,
poletela.
Nekje po orbiti sem krožila,
sedaj se utirjam.

Blešči si od silne beline,
drget mi telo prešine,
od jasne modrine zaboli me oko,
le kam bo vse to odšlo ?

Vse poti se na neki točki križajo in združijo
-preteklost, prihodnost, nikoli-
Trenutek se stopi v žilah
in tvoje telo spet uniči mojega
Vse se ponavlja,
že tretjič, desetič, neštetotič

Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Izmenjava poglede, poljube vroče,
iskrive misli, besede nežne.
Prebudiva se v jutru svežem,
začneva dan z veseljem.

1.

Ne vidim dobro,
preveč se tema blešči.
Kaj če bi prižgali Sonce?
Ne gre, skrilo se je v omaro.