Pisati s črnim pisalom
na bel papir
je tvegano dejanje.
Vsak lahko razbere napisano.

Si kdaj hodil in
razmišljal in nikakor
razumel?
Si kdaj gledal in
nič videl?
Si kdaj poslušal in
nič slišal?

Če s še eno odkopano luknjo
tik pred tisto,
ki jo hočeš zakopati,
zakoplješ tisto,
ki ti onemogoča prehod,
nisi naredil ničesar.

Na Poti Iz Pekla V Vice
Ko Misli Osti In Bodice
Kljuvajo Kot Besne Ptice
Se Spomnim Lepotice
Njen Lik In Zalo Lice
Ta Mili Glas Golobice
Le Kdo Je To Čedno Dekle?
Le Kdo Mi To Pove?

Ker so samo naslovi še resnični.
Odpadla okna iz zaves.
Dehteči zrak poboža nasmeh na nasmehu(nohte v koži).
Začutim sanje kjer jih ni-
zamolkle stopinje v ledu,
Objokan obraz lune.

verjamem vate ... in upam zame.
Življenje bo svetilka ...
če ne boš ti moj svet.

Solza sreče ...

ali žalost ...

Ko se ti zdi, da ni več izhoda, ne odnehaj.
Ne obupaj.
Če ne vztrajaš si živela lajf brez pointa.
Point pa je ta, da
je lajf vztrajnost. Vztrajnost pa je, da ti še s
svojimi zadnjimi
močmi vztrajaš, ko drugi odnehajo.

Ne spi!
Zbudi se
in sanjaj...

Ponedeljek.
Kot že tolikokrat...
Razgovor za službo.
Kot že tolikokrat...
Sanje o boljšem jutri.
Kot že tolikokrat...
Vedno znova prebujen

Ko si na tleh,
čisto nizko...

...in še drsiš navzdol...

v smrdeče globine blata